Stran je v delu!

POT ALI NEZAVEDANJE CILJA?

Alenka Šeme

Objavljeno 28.10.2025

Že nekaj časa slišim »klic« k pisanju bloga, ki ga do sedaj nisem bila pripravljena slišati, se odpreti in zapisati svoje poglede na Življenje. Ni moj namen komentirati, analizirati, ocenjevati, soditi, primerjati ali kako drugače vplivati na mnenje kogarkoli. Moja namera je le zapisati tisto, kar čutim, doživljam, razumem…

Spoštujem pot vsakega posameznika, ker spoštujem svojo. Že leta hodim in hodim in se sprašujem, kaj ne vidim, kaj ne razumem. Redko sem se vprašala, kaj delam odlično, kje sem uspešna in vzgled drugim, kaj so tiste odlike, ki mene predstavljajo. Ja, po zapisanem bi lahko rekla SKROMNOST….ampak ali je skromnost vrlina? Morda je cenjena materialna skromnost, ne pa duhovna, čutna skromnost. Mar sem skromna v odnosu do sebe, v ljubezni do sebe? V tem, kaj si dopuščam živeti in česa ne? Koliko Ljubezni dopuščam pretočiti sebi in drugim, svojim najdražjim?

Po večletni hoji po poti duhovnosti ugotavljam, da sem utrujena od strmin, neprehodnosti poti, bližnjic, padcev, vzponov,… Sprašujem se: »Ali morda spoštujem pot bolj, kot Sebe? Saj sem vendar »PRISOTNOST«, ŽIVLJENJE, CILJ!?! KOMU SE DOKAZUJEM?

Že pred leti me je kot strela iz jasnega zadel zapis Vesne Krmpotić, ki pravi: »Dokle god budeš mislila, da je stvar u savladavanju prepreka, a ne u spoznaji, da su prepreke pričin (privid, umišljavanje), ja ću ti prepreke putu postavljati sve brojnije i sve teže…. Dokle god budeš mislila, da je stvar u polaganju ispita a ne u spoznaji vlastita znanja, dotle ću voditi te iz ispita u ispit, iz težega u težji…. Dokle god budeš mislila, da je putovanje tvoj put, ti ćeš putovati. Onog časa, kada nasred puta prepoznaš stiglost sebe i puta, postat ćeš dosegnut cilj.« Vesna Krmpotić (poetesa, prenosi Izvor)

Z nekaj zavedanji sem bila priča preskoku, ki ga nisem uspela zdržati in zadržati. Prenos spoznanj v prakso mi je bil takrat še nemogoč. Vrnila sem se na pot in ponovno hodila. Bilo je dejansko vedno zahtevnejše, vedno težje. Preizkusila sem veliko odmevnih in priznanih metod, tehnik, se spotikala ob prevzeta prepričanja številnih avtorjev zapisov in knjig… in bila sem dejansko na tleh. A nisem obupala. Podala sem se na popolnoma nepoznano pot spoznavanja in sprejemanja temačnih delov sebe in prednikov. Zavedanje, da samo z zdravimi koreninami zacvetijo najlepši lokvanji, me je vleklo naprej…

V življenje ljudje pridejo in odidejo. In vsak prihod oziroma odhod ima namen, vsakemu »sopotniku« velja izkazat hvaležnost, spoštovanje, ker s tem izkažeš hvaležnost in spoštovanje sebi za prehojeno pot.

Na poti sem srečala mnoge učitelje, učiteljice in vsak(a) mi je prinesla kamenčke v mozaik razumevanja Sebe, smisla Življenja. Vsakemu sem hvaležna do neba!

Ponovno sem se povezala s prvo učiteljico Xenio J. Lee, sošolko Anito Luis iz Šole za Bioterapevte v Ljubljani, v programu Boginja Tjaša Dorelay sem prebujala in dvigovala zavedanje o Ženski v Sebi, da je vredno ljubiti in videti prečudovito žensko telo s spoštovanjem, hvaležnostjo, me je pred tem spomnila že Karmen Bezget v programu Mantaka Chie Alkimija spolne energije in zvrstili so se še mnogi(e) drugi(e).

Zaupanje je bilo kot EKG zapis (gor, dol, gor, dol,…). Takrat je v moje življenje vstopilo nekaj, kar je zadelo drugače… I AM in Claudia Andromedas z zapisom o Lemuriji. Začela sem spremljati objave in v veliko njih sem lahko svoje živete izkušnje poistovetila z zapisanim. Razen v delih o nevarnostih s strani reptilov, Arkontov,… To nekako ni bil moj svet oziroma je bil svet, ki sem se mu zavestno odmikala, ga nekako skušala »preskočiti« in se ne soočati s tem. Zdelo se mi je nepomembno, nisem razumela, zakaj bi hranila ta svet, če pa je vendarle pomembno, da izbereš Sebe, to pa nisem Jaz. Kljub naporom izogniti se temu, sem velikokrat začutila možnost, da so delčki nečesa tam, v Astralu, v »nevarnosti«, delčki nečesa, s čimer sem bila ali poistovetena ali vezana. In bila sem »v nevarnosti«, ker sem se s tem ukvarjala, ker sem to hranila s svojo pozornostjo, s svojim strahom, z nesprejemanjem, z zanikanjem nečesa, česar nisem razumela.

Zavedanja in spoznanja so se vrstila tako hitro, da sem komaj sledila temu tempu z življenjem v praksi…in ker sem se zavedala in tega ne uspela integrirati v prakso, sem spet zdrsnila v temo in v nov krog priložnosti ujeti trenutek zaživeti spoznanja in z njimi biti vzgled svoji hčerki, izjemno senzibilni deklici, ki je čutila »mojo pot iskanja luči v temi«, nezaupanje Vase kot odmik nje od Božanskega dela Mene…čutila je, kot da sem se ji »odpovedala«, kot da sem jo zapustila, jo izdala.

Zrcalila je mojo notranjo deklico. Bila je »lačna«, lačna pozornosti, potrditve, Ljubezni, Brezpogojnega Sprejemanja Božanske Matere…a ji tega na žalost nisem znala in zmogla dati na stopnji zavedanja, na kateri sem živela takrat. HVALA TI, draga moja Lara Kerznar za brezpogojno sprejemanje in ljubezen. Tvoja vrednost je neprecenljiva! Tvoja vloga v mojem fizičnem obstoju pa dih jemajoča. Zakaj? Zato, ker me učiš brezpogojnosti, ker pri meni zrcališ šibkosti in vrline, enostavno zato, ker SI!!!!

Bilo je toliko zavedanj in spoznanj, da bi bil zapis več kot predolg, v kolikor bi želela vse zapisati. Učila sem se sprejemati »v dobrem in slabem«, videti svet skozi okno priložnosti in ne problemov, spustiti želje, kontrolo, prepuščati se življenjskemu toku, nehati se boriti ZA ali PROTI nečemu,…

Pripeljalo me je do točke, ko sem KONČNO postajala ZADOVOLJNEJŠA S SEBOJ in ZAVEDNEJŠA tega, kaj so vrednote življenja, kot so SVOBODA, HVALEŽNOST, LJUBEZEN,…

Skoraj ničesar več NE ŽELIM, ampak samo SPREJEMAM IN DAJEM… Niti ni tega, da ŽELIM pisati, objavljati, biti brana, sledena, dobivati všečke,… Enostavno pač pišem…pišem ZASE in dajem sebi.

Nimam več ŽELJE DOBITI POTRDITVE pravilnosti tega, kar pišem, kar živim… Ne DOKAZUJEM se več »nečemu« v »svojem« notranjem svetu. Nečemu, kar je ZAHTEVALO mojo pozornost, ki je to nekaj hranila in ohranjala. Nečemu, kar je pretakalo vodo na svoj mlin, moj je pa ostajal brez nje.

Vedno manj želim SPREMINJATI SEBE, bežati, transformirati temo v svetlobo, temveč zgolj SPREJEMATI kar življenje prinese v ZAUPANJU in ZAVEDANJU tega KDO IN KAJ SEM, v zavedanju, da sta LUČ IN LJUBEZEN NEDOTAKLJIVI, NAJMOČNEJŠI ENERGIJI MOJEGA BISTVA!!!

Za seboj puščam več izkušenj transformacij, želja po odmiku od tega KAR NISEM (kot sem to v različnih obdobjih doživljala, razumela). Veliko tega kar nisem več želela in poizkušala odmaknit od sebe, je »ponovno prišlo za menoj«. Spoznanje, da ne ubežiš ničemur, me je peljalo naprej po KRIŽEVEM POTU.

Samo in izključno BREZPOGOJNO SPREJEMANJE delčkov sebe v popolnem ZAUPANJU in ZAVEDANJU tega KDO IN KAJ v resnici SEM (takrat seveda, kadar SAMO SEM – I AM) in zgolj OPAZOVANJU doživljanja (tako želja, kot tudi potreb po dokazovanju za dobljeno pozornost, pohvalo, priboljšek za zadovoljevanje reptilnih delčkov možganov, …), me znova in znova pripelje v BREZKRBNOST, ZADOVOLJSTVO, LJUBEZEN v odnosu do sebe!

Vedno manj se BORIM ZA PREŽIVETJE in vedno bolj sem v PREPUŠČANJU ŽIVLJENJU v zaupanju in zgolj v opazovanju strahov, kadar se še pojavljajo.

Vedno manj želim UGAJATI, ZADOVOLJITI, saj sem spoznala, da želim ugajati in zadovoljiti silam teme, ki me ne peljejo k Sebi, v osvoboditev Duha, temveč me od tega odmikajo.

LJUBEZEN ničesar ne zahteva! Ljubezen samo JE! Ne potrebuje dokazovanja, zadovoljevanja, ne postavlja pogojev za koriščenje...in NE BOLI!

Vedno bolj razumem pojmovanja, kot so: »Zunanji svet je ogledalo notranjega sveta.«; »Vedno je vse prav.«,…

Dokler OBSTAJA v naših zavedanjih NEKAJ, četudi je to ŽELJA, PRIZADEVANJA ZA ALI PROTI NEČEMU, NEKAJ, kar »ogreje« in pozove h kritiki, analizi, sodbi, zagovarjanju pravilnosti izbir in delovanja, k BOJU, k BEGU,.… je to zagotovo nekaj, kar streže po pozornosti, hrani, energiji. Ne glede na to, kakšno ime označuje akterje tega žrtvenega oltarja (Reptili, Arkonti...), so to še vedno le informacijska polja, kreacije pomanjkanja, nesprejemanja, nezavednosti, pasivnost, s katero se omogočajo »odprta vrata« za vstop morda najstrožjih in brezkompromisnih »učiteljev« (kar življenje v resnici je…brezkompromisno/brezpogojno/nepogojeno).

Naloga akterjev je enotna, skupna – ponuditi priložnost izbire poti, razumevanja bistva Življenja in njegovega smisla in povrniti VERO V ŽIVLJENJE, ZAUPANJE, LJUBEZEN, BREZPOGOJNOST, SAMOREALIZACIJO (opp. notranjo mislim s tem in ne uspešnega vrtnarjenja).

Danes me Življenje BREZPOGOJNEGA SPREJEMANJA in zavedanja tega, da NIČESAR ni potrebno ZAVREČI ali OVREČI, temveč »samo« BITI (I AM), me hrani z blagoslovi HVALEŽNOSTI ODPRTEGA SRCA, LJUBEZNI in mi nudi priložnost BREZPOGOJNEGA SPREJEMANJA IN DAJANJA le-tega sebi in drugim. Ali me to pelje v BREZPOGOJNO LJUBEZEN, Domov, v Večnost? Se ne ukvarjam več s tem…naj me Življenje preseneti!! Zagotovo ima zame še veliko lepega na voljo…

HVALA ŽIVLJENJE… HVALA ZA SPOZNANJA, ZAVEDANJA, SPREMEMBE ZNOTRAJ IN ZUNAJ MENE IN HVALA ZA SOPOTNIKE NA POTI ŽIVLJENJA! HVALA ZA PRILOŽNOSTI (ujete in izpuščene), HVALA ZA POT!

Življenje…LJUBIM TE in se ti PREPUŠČAM, da me PRESENETIŠ! Vredna sem tega, zato ker SEM!